Se mi samo zdi ali se mi res svet ruši iluzija kopni.
Strah prezira mi čez kosti,
vsa resničnost prava ni.
Še solza kot kri po obrazu mi polzi,
čisto brez moči se borim.
Nemočna sem, ker tam nemočna stojim
nihče ni z mano.
Še prej prijatelj stal je in me branil.
Niti delček mene ne živi,
srce ne zaznava utripa.
Za vse majhne napake sedaj drago plačujem.
Ni hujših žalitev kot so njegove.
A jaz še vedno ga močno ljubim.
Oprostim ti v tem trenutko vse,
res mogoče tega vreden nisi.
A zame ni omejitve.

Marjana