Ramena se spomnijo zmag,
komolci pa vseh zim.
Mišica zadrhti prav tam,
kjer je nekoč bila gotovost.

Sidro pod ličnico še najde mesto,
a ne najde več miru.
Oko vidi sredino jasno —
moč do nje pa pride pozno.

Ni več poti nazaj,
ko enkrat spustiš namen v tetivo.
Odločitev je težja od lesa,
težja od puščice.

Spust.
Ne več rez — le šepet.

Puščica leti krajše,
kot bi jo zadržal spomin.
Zadene — ne sredine —
a še vedno tarčo.

Pokimam praznemu polju.
Tudi to je resnica roke:
ne meriš več popolnosti —
meriš iskrenost zadnjega strela.

Tomaž Jevšenak