Kot zid so zdaj vrata
v vse tisto od včeraj.
Na njih sta pečata:
Zaprto! Za zmeraj!

A jaz sem pred vrati
brez vsega in sama.
Bojim se tam stati;
pred mano je jama.

Nikogar ni z mano
in spušča se mrak.
Počutim se izdano,
kot mrtev vojak.

In strah me je vsega,
samote in mraka ...
A kdor pač ne tvega,
ne ve, kaj ga čaka.

Bom našla moči,
da grem preko jame,
... da srečam oči,
ki čakajo name?

Katarina Ambrož