Dano mu je iz ljubezni,
življenje za besedo,
spoznal veselje in bedo,
da smo žívi bolj kot trezni.

Verzi kot uteha,
narodu spodbuda,
bolečina včasih huda,
poklican brez uspeha.

Smrt mu spremljevalka,
življenje razrvano,
nemiru srce dano,
a bolezen zadnja izdajalka.

Izgubljen bi bil za vedno,
da prjatlov ni zvestobe,
ki pospremil vse v grobe,
jih je v spominu zgledno.

V verzu vedno bo med nami,
misel mu nad vsemi časi,
da se vest nam kdaj oglási,
ki Slovencem srca zdrami.

RK