Utrujenost pride tiho, iz globin,
počasi kakor mrak razlije se po meni,
vse, česar se dotakne, v prah spremeni,
ugasne žar, razpade moj notranji spomin.

Kot neviden veter hodi prek ravnin,
mi vzame moč iz dlani in iz ramen,
pogrezne srce v težak, zadušen sen,
in dan se zlomi v siv, brezbarven baldahin.

A v dnu pepela nekaj še žari,
iskra, ki noče v noč in v mir zaspati,
šepeta, da pot še ni končana.

Iz rane raste dih, ki se upre temi,
počasi znova uči me spet vstati –
poraz ni zadnja moja stran napisana.

Tomaž Jevšenak