Še me zlomi,

ko v meni se spet

prebudijo dvomi.

Potočim solzo,

  Izpiram sence obupa in

 grenkega občutka.

A sem tukaj,

hodim naprej-

po poti …

 sijočim žarkom,

znanim drevesom

 naproti.

Majhne zmage-

misli brez njega,

trenutek tišine,

ki me ne prestraši,

 drobne iskre topline,

ki prebuja se

s pozabljenimi željami.

Začela sem vstajati za dan,

zase,

ne zanj.

Obris v ogledalu

ni več poln obupa,

tokrat nosi

sledi upanja.

Kako mi je uspelo?

Še sama ne vem.

Nekaj v meni-

nekaj živega,

se ni predalo.

Nina Babič