
Zdaj je pač tako,
da počnem reči drugače,
reči,
ki se lahko zdijo
napačne,
tudi naopak.
Na primer:
po maestrovem navdihu
v allegru zmenkujem
sama s seboj -
nič več izključno
z drugimi.
Ne begam. Ne pohajam.
V adagiu
hodim na zmenke z oblaki,
med cvetoče trave,
z valovi,
med olistano drevje,
z galebi,
z belimi in sivimi čapljami,
s kosi v živi meji.
Zdaj je pač tako,
hudo polifonično:
da vidim drugače,
slišim drugače,
čutim in okušam
čez mero drugače.
Z Bachovimi kapljicami
kadim veter kontrapunkta,
plešem courante con misura.
Tu in tam še zmenek
z ocvetličenimi okni,
s pojočimi školjkami
in polžjimi hišicami -
sarabando brez besed.
A vedno, redno, dolce:
z mehkimi pogledi
med trde platnice.
Ko spremenimo ritem in se ne menimo več za aplavz.
Lepa.
Odlično, ... čeprav je naopak, v širšem prostoru, ki ga zajema pesem, zastarelo, ... čeprav je morda bil v tem point, da sem ujet v zdaj je pač tako ... Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: fionapanmor
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!