ki niso bile globoke 

v mokri zemlji so znale čakati

in ko bi jih jutro zgladilo

so ostajale v kosteh

ki so se vedno obračale

k tebi

hodila sva v istem ritmu

kot dve besedi

ki se srečata v isti pesmi

brez hrupa po poti

ki že ve kam bova šla

ni pa znala izmeriti

najine dolžine 

obstala sva v

čas brez oklepajev 

brez pik

raztegnjen in miren

jaz kot popoldne

ki se noče zliti v večer

ti nestrpno jutro

ki se mudi v dan 

prišlla sva do vrha

najine poti so izgubile spomin

a sledi so postale le zven

ki ostane

branka