--- Jaz:

Kot da si z mano

se zdajle mi zdi.

Da mi je dano,

Ti zreti v oči.

Kot da poslušaš,

vse kar Ti povem.

In da poskušaš

slediti očem.

Kot da si z mano,

da čutim dotik,

zdraviš mi rano,

moj si zdravnik.

Da me objemaš,

ko tukaj sem sam.

Krmilo prevzameš,

ko ne vem kam.

Se to mi le zdi,

morda je resnica?

Zrem v Tvoje oči,

so to Tvoja lica?

Objem, je res Tvoj?

So Tvoja ramena?

Si res zdaj z menoj,

poznaš vsa bremena?

--- On::

S tabo sem, vedno

in nisem privid!

Prav dobesedno,

ves s tabo sem zlit.

K tebi stegujem

roko v pomoč.

S tabo potujem,

ko v tebi je noč.

Le meni prepusti,

kar je minilo

v sebi odpusti,

kar je ranilo.

Zdaj hodi, le hodi

jaz kazal bom pot,

četudi po vodi -

saj tvoj sem Gospod.

Katarina Ambrož