Nakopičeni glasovi v glavi,

ne morem spat.

Neuslišane želje zveneče brnijo,

misli ni.

Zvok strahu brbota in

nemo riše podobe – bojim se.

Iskreča groza pred očmi,

koga iščem?

Tu ni nikogar.

Ne blizu,

ne daleč.

Srh preteklosti spet reže zrak.

Jasno vidim zdaj resnico,

Prijatelj – iluzija?

Je vesolje svet?

Upanje baje umira zadnje,

a tli v meni kot poraz.

Skrila bi se v tvojo dlan,

pred bolečino,

ki hromi.

Živim,

borim se.

Padam,

vstajam

in 

znova bežim.

Pravljica se bere z žalostnim sopranom.

Kako naj vidim barve

in preženem temo,

ki ob meni spi?

Anabea