Vsak zase
Stopil se bo sneg, ki prekriva poljane,
ozelenele bodo trate prostrane.
Le tega ne vem, koliko vzklilo bo marjetic,
koliko pod belo odejo je skritih resnic?
Rasla bom sama, sredi trate,
poslušala siničke, odganjala tate.
Lepoto bom videla v takšnih stvareh,
kot je dotik prstov čez moj cvet.
Vzklilo bo, vzklilo nas cvetov še sto,
pregnalo bo sivo, turobno temo.
Ivanjščica, regrat, zlatica, detelja bela,
druščina pisana – še duša bo pela.
Dišijo mi že vonjave pomladi,
pojejo mi pesem čmrlji mladi.
Le ljudje, ti niso več isti,
zaprti vase, žalostni, vsak zase.
Čudovita. Ko bi še ljudje navzeli malo tiste spomladanske odprtosti in svežine, kajne?
Le kakšen popravek bi bil mogoče potreben, da bi se lepše slišala.
Lp Tolminka
Najlepša hvala. Tako res pogrešam, takšne čase in takšne ljudi.
Za popravke in učenje sem pa vedno odprt. Saj verjamem, da se človek vedno lahko kaj novega nauči.
Lep pozdrav
Rok
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Rok Leš
- 06. 02. 2026 ob 07:57
- Prebrano 81 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 38.4