nimam skrivnosti, ki bi jo lahko delil.
čutim,
kot da je nekdo zabodel Sonce
in njegovo srce
in moje srce
krvavita svetlobo –
– proti črnini.

dež zdaj ne blaži
modric v možganih,
vse, kar slišim, je:
pljusk
pljusk
pljusk
in vsaka posamezna kaplja
se zakoplje globoko pod kožo,
kjer ne vem,
ali sem 90 % voda
ali 90 % plamen.

gorim
od vseh napak,
od vsega, kar naj bi me delalo človeškega.

kako veš?
kako sploh kdo ve?

postati oseba
ni isto kot hoditi po poti te osebe,
in moja pot,
no,
gre v pet različnih smeri in:
moj kompas nima magnetizma,
v sebi ima le tiktakajočo bombo,
vžgano v svoje mehanizme.

meril sem v zvezde,
potem pa postal tiha eksplozija supernove
sredi ničesar.
ne dovolj glasna, da bi jo kdo slišal,
a dovolj svetla, da bi jo videli bogovi.

mislim na angele;
prave angele vsakdanjega življenja;
prave angele vsakdanjega, banalnega obstoja;
kako ne prosijo za nič,
a vendar dajejo in obljubljajo vse
in to počnejo dan za dnem,
nič drugače kot superjunaki, katerih edine moči so:
prijaznost,
sposobnost,
surova iskrenost.

ljudje se prehitro užalijo.
ljudje ne poznajo razlike med

poštenim
in iskrenim

in mnogi današnji umori bi se lahko preprečili,
če bi le več med nami razumelo tenkočutni jezik:
a) strasti
b) sovraštva
c) obsedenosti
d) črkovanja.

preveč ljudi ne zna črkovati.
tega sem se naučil po težki poti.
težka pot te nauči biti previden, tudi v najlažjih okoliščinah.
nauči te, da lahko tudi lahka situacija:
hitro postane nočna mora.

tam živim že nekaj let.
vem.
mnogi od nas vemo.
in mnogi med nami smo pozabljeni in spregledani,
kot en sam rumen tulipan v oceanu drugih rumenih tulipanov.

ne glede na to, kako lep si –
je tvoja lepota vredna le toliko,
kolikor si edinstven –
žalostno dejstvo pa je,
da – naj to spoznaš zdaj ali čez dvajset let –
vedno obstaja lepota, ki ti je enaka
ali pa te celo presega –
s plamenom, belim kot luna,
ali z razsežnostjo, široko kot vesolje –
in ko boš spoznal pogum enega samega atoma,
ki se skriva med porami tvoje kože -
ali junaštvo enega preprostega kaktusa
v veliki peščeni škatli saharske puščave,
boš prost
vsakega –
in vseh –
in kakršnegakoli obžalovanja.

in jaz bom tam,
čakal nate,
kot da bi bila ustvarjena kot en sam organizem =
to pomeni,
napol popolna
ali popolna v razpokah med molekulami.

skozi vsa jutra
in skozi vse polnoči
– našla se bova –
– tam –
– na koncu vseh globokih in neznanih stvari –

– in jokal bom –
– še zadnjič –

zaradi vsega, kar si mi dal.

Hors