ki bi lahko držale motorko

pa ne zato ker bi ljubila hrup

ampak ker bi se rada naučila

kako se reže trohnoba 

kako se veriga nahrani z oljem

da ne zarjavi kot jezik

šla bi v gozd resnice

tam kjer debla lažejo o letnicah

korenine skrivajo več kot priznajo

in krošnje iz višin molčijo

ker vedo da vsak padec boli

a vrnila bi se kot lažnivka

umazana od blata in utrujena

od iskanja resnice

ki nikoli ne leži tam kjer jo iščemo

zato ponovno brez moči kujem besede

počasi in previdno kot da me je strah

da bodo same sebe slišale

drugič udarim brez milosti

strahu poskušam zlomiti čeljusti

mu izbiti glas

besedem pustim ostrino

naj režejo

naj štrlijo iz hlapov duše

pokvarjenega sveta

ki se pretvarja da je red

sovražim tisti njegov nasmeh

gladek in naučen

zapakiran v manire zla

nasmeh ki nam prodaja stud

in pričakuje hvaležnost

na šrilanki ženske

trgajo dneve na koške

zelene lističe čaja

štejejo v kilogramih

utrujenost v letih

plačilo v kovancih

ki nikoli niso imeli

lik dostojanstva

štiriindvajeset kilogramov zelene tišine

za drobiž dneva

dan prodan za samo dva evra

in so srečne

pravijo mojstri iluzij

ne dragi moji

niso srečne

so izčrpane

od dela

od žalosti

od revščine

ki se tako rada 

preobleče v humanost

branka