Življenje ne šteje do deset
V triintrideseti rundi
omotičen pogledam
v svoj kot,
da bi nekdo končno
v ring vrgel brisačo.
Ugotovim, da nihče več
ne stoji za mano.
Plastika mojega orožja
onesnažuje koruzo,
zato dvignem roke.
Oni pa še kar streljajo.
Z belo zastavo
prekrijem mrtve oči
nedolžnih prepričanj.
Ni sodnika,
da bi štel do deset
in me odrešil.
Odločim se,
da sam vzamem brisačo
in z njo obrišem
sramoto z obraza.
Ni vsem namenjeno
postati šampijon.
Usedem se
na mokra tla,
med potlačene
oljčne vejice
in obglavljene
bele golobe
brez kril.
Z eno roko jem
poceni kokice,
z drugo,
ker je ravno dvignjena,
pa jebivetersko maham.
Prav nič nevoščljivo
spremljam slovesnost,
ko na hiši slavnih
izgubljenih moral,
ponosno izobesijo
še eno
črno zastavo.
Potisnjeni do samega roba se čudimo, zakaj je toliko padcev ... Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Črni Kos
- 04. 02. 2026 ob 18:37
- Prebrano 234 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 109.41