Včasih nisem razumela,
kar razumem zdaj.
Zdaj sem malo dozorela
in ni več vse: Le zakaj?

Včasih nisem razumela
solz v maminih očeh.
Danes sem jih doumela,
ker na njenih sem poteh.

Včasih nisem razumela,
le zakaj se dete joče.
Danes bi ga le objela,
ker je to vse, kar on hoče.

Včasih nisem razumela
tujih ran in bolečin,
a počasi sem dojela,
da je vsak moj sotrpin.

Včasih nisem razumela,
da je čisto vse učenje.
Zdaj nekako sem sprejela:
takšno je pač to življenje!

Katarina Ambrož