Njegov glas — kaplja medu v razpoki dneva,
temen sij kože, kot zemlja po dežju,
poletje mu spi v ramenih in odmeva
v koraku, ki gre čez senco in tišino mej.

Kot da je sonce podpisalo njegovo čelo,
z zlatom in pšenico prečrtalo lase,
vsak pramen — polje, ki je nekoč gorelo,
vsak gib — veter, ki dozori v klasje.

Reševal je telesa iz razbite pene,
a voda je rešila njega — v bron in luč.
V njem je burja, razpeta med dlan in prst.

In ko spregovori, se ura rahlo sklene —
svet postane mehkejši kot kruh —
in dan za hip pozabi na svojo trdost.

Tomaž Jevšenak