Se spomniš zvezde,

ki je nekoč bdela nad nama?

Še vedno je tam,

 a njen obraz je zbledel.

Je samo še tista,

ki je nekoč obstajala.

Trudi se svetiti skozi temo,

prisloni se na najino okno.

A ne zmore-

izgublja svoj sij.

Nič več ne hrepeni..

Samo tema,

praznina.

Njena bolečina

 več ne boli,

samo obstaja,

kot težek kamen,

vsak dan težja postaja.

Ne želi razpada,

ne hrupa,

ne prizorov.

Želi samo ugasniti,

pred jutrom,

za katerega ve,

da ne pride.

Nina Babič