Govorim s senco,
ki nima oblike
ampak me pozna bolje kot ime.

Telo je tempelj, ki se ne pusti fotografirati.
Koža si zapomni dotike,
tudi tiste, ki se niso zgodili.

V meni gori nekaj tihega,
ne ogenj
ampak žerjavica smisla,
ki diha, ko zaprem oči.

Čas mi teče po hrbtenici
kot mrzel prst.
Vsako vretence je vprašanje
na katerega ne želim odgovora.

Ljubim brez dokazov,
verjamem brez razlage,
padem vase
in tam ni dna.

Mistika ni dim
je meso, ki ve
kdaj mora trepetati.

Če me poslušaš dovolj dolgo
boš slišal,
kako se jaz počasi spominjam sebe.

Matjaz Maucec