Sem bila jaz tista,

ki je zaprla nebo,

ko si hotel leteti?

Ali sem ti pokazala le rob,

 ki ga nisi želel videti?

Koliko moči

mora človek imeti,

da srce več

vse teže ne nosi?

“Tako skrivnostna si postala.”,

si rekel.

A postala sem tiha,

kot drevo, ki izgublja listje,

ko veter ne zna več biti nežen.

Počasi sem dojela-

tvoj objem mi reže krila.

Zlomljena,

prestrašena,

Na robu svojih zmožnosti-

a upala.

Stala sem razpeta

med nevihto in tišino,

prestrašena, razpokana,

kot obala pred viharjem-

pa vendar sem ostala.

Sem bila jaz tista,

ki ni znala cveteti?

Ali ti,

ki si puščal sledi pepela

tam, kjer sem iskala svetlobo?

Sem bila jaz tista,

Ki je izbrala napačno pot-

Ali sem le hodila bosa

po tleh, polnih razbitin?

Vprašanja so ostala-

kot odprto okno v noči.

Nina Babič