Jek muka
prekasno je –
kamen muči
neka ostane cvijeće
u zemlji bez korita
suha rijeka
od polena, praha
pepela u cipelama
i taj srp svjetlosti
na obloj ivici
— kapljice na trepavici —
otupjet će
do neosjetljivosti
kao manual
pod prstnim jagodicama
s vjetrom
kojem je svejedno
čiji je izdah u našem dahu
grč nečujnog glasa
jeka
muka nas je prikovala
na vlastitu resicu uha
ali tišini
svjesno –
ne može zatvoriti usta.
jesmo li se ikad
rastali.
obudujem to pronicanje v razpoke, skozi katere govori tišina
malo jih je, ki jim je dano slišati več
objemam te
pi
Dragi moji,
hvala vsem in vsakemu posebej!
Bodite in ostanite dobro!
Ni mogoče utišati notranjega glasu ... čestitke k pesmi,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: breza
- 01. 02. 2026 ob 14:34
- Prebrano 240 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 163.96