Prebuja me nežno, rosno nebo,
na krilih tišine prihajaš lepo.
V očeh mi utrne se prvi sijaj,
ko misel na tebe razcveti se v maj.

Po glavi mi hodiš kot jutranji ples,
kot veter, ki šepeta skriti mi kles.
Prelepo dekle si, dar dneva si ti,
brez tebe ni jutra, še sonce ne žari.

Vsak utrip srca tvoje ime izreče,
vsaka sekunda k tebi me vleče.
V svetlobi, ki zlije se čez moj obraz,
najdem ob tebi svoj srečni zaklad.

Jutro je tvoje, mehko in mladó,
v njem hodiš ob meni kot sanje sladkó.
In jaz, ki v budnosti zrem tvoj nasmeh,
pozabim na žalost, temo in na greh.

Matjaz Maucec