...In pesem postane subjekt.

Da, to je srž te pesmi. In ne gre pričakovati, da vsak objekt postane subjekt. In premalo se zavedamo vrednosti objekta. Tudi to je nekaj - včasih veliko, ko več ne gre!

Lepa! Pozdrav, Drago. 

mislim, da razumem. žal je objekt nekaj mrtvega, stvar, recimo drevo in kamen in ... in težko je uvideti so-bit, ali, da so naše kosti povsem iz elementov, ki so se nekoč tvorili v zvezdah.

ko se sprašujemo o vsem, o času, ne slišimo rilkejevega,

ničesar ni bilo prej,

vse šele raste iz tvojih oči ...

končno, vsi skupaj pa priznavajo, da življenje, vesolje, je skrivnost.

pozdrav, Nada.

... ampak velikokrat pojmujemo tudi drugega človeka kot objekt; predvsem ženske poznamo ta "pojav" ... premišljujem: nihče noče biti samo objekt, a včasih je že to uteha ... morda.

ženska je (postala)stvar v moški vojaški hierarhiji. od tod maskara, ker se je s pojavnostjo uveljavljala. pred tem, (tiste babuške z đerdapa), niti ni zapisov.

so klinopisi o prvih starših, (bogova s svojimi imeni), kjer je navedeno, da sta pričela uporabljati palico, ko sta uvidela, da ljubeze otroke spridi. da je ljubezen vzgoja, bi rekli. to najdemo v neabrahamskih religijah. 

tega je ogromno, zdi se mi, da tudi trača. ne znamo brati vsega.

pozdrav.

da ne bom krivičen. o tej "pandori", katarina majerhold, mislim. bral samo en njen prispevek, pred mnogimi leti. 

lp

to o palici, pa od nekega našega fratra, ki ga mogoče ne cenijo preveč. bil bibliotekar, tam gori. 

ko simbole povezuješ v asociacije, kar beseda simbol tudi pomeni, se mogoče izlušči neka skupna izkušnja človeka.

svet je nekakšna knjiga, le da ni vsega v knjigah.

Kako zanimivo, Miko! Hvala!