Vsakič sem rahlo v zadregi: ali objava pesmi na spletnih platformah velja kot objavljena ali neobjavljena pesem. 

Hvala vnaprej za pojasnilo.

FiOna

Zdravo Fiona!

Kolikor je meni znano se pesmi na spletnih platformah NE štejejo kot objavljene pesmi. Mislim, da se za objavljeno pesem šteje, če je bila v zborniku, reviji,.... Naj me kdo popravi, če se motim.

Moje osebno mnenje pa je, da bi to morala biti pesem, ki ni bila objavljena še nikjer, ampak to je že druga zgodba.

Lp!

Hvala; delim pa tudi tvoje osebno mnenje.

Lp, Fi

Znanih 24 polfinalistov, ki se podajajo v boj za viteški naslov na Pesniškem turnirju 2026Strokovna žirija, v sestavi dr. Irena Novak Popov, Franci Novak in dr. David Bedrač, je med 151 prispelimi pesmimi na natečaj izbrala 24 po njihovem mnenju najboljših pesmi. Njihovi avtorji/avtorice so (po abecednem vrstnem redu):
1. Aljaž Glaser

2. Anja Grmovšek Drab

3. Milan Jazbec

4. Aleš Jelenko

5. Franc Jeraj

6. Petra Kampl Petrin

7. Majda Kočar

8. Samo Kreutz

9. Milan Novak

10. Enja Podboj 

11. Klemen Pisk

12. Aljaž Primožič 

13. Alja Pušič

14. Sanja Rejc

15. Peter Rezman

16. Špela Setničar

17. Vesna Šare

18. Denis Škofič

19. Štefan Titan

20. Marjeta Trstenjak

21. Patrik Vicman

22. Rok Vilčnik

23. Helena Zemljič

24. Barbara Žvirc

Pesnice in pesniki se bodo najprej pomerili na dveh polfinalnih pesniških turnirjih. Prvi bo 10. aprila 2026 v Knjižnici Kočevje, drugi pa 24. aprila 2026 v AKC Nama v Škofji Loki (v sodelovanju s Knjižnico Ivana Tavčarja). Na vsakem polfinalnem turnirju se bo z interpretacijo svojih pesmi pomerilo po dvanajst pesnikov in pesnic, štiri finaliste na vsakem bo izbrala strokovna komisija, dva pa občinstvo z glasovanjem. Veliki finale Pesniškega turnirja 2026 z dvanajstimi finalisti bo v soboto, 30. maja 2026 v Sodnem stolpu na mariborskem Lentu. Strokovna komisija bo izbrala viteza/vitezinjo poezije, ki bo prejel(a) ročno kovano vrtnico, antologijo svetovne poezije Orfejev spev in denarno nagrado v znesku 1000 evrov. Svojega zmagovalca pa bo izglasovalo tudi občinstvo.

Iskrene čestitke vsem izbranim, še posebej Pesem si pesnicam in pesnikom!

Iskrene čestitke vsem!

Znanih je prvih 6 finalistov, ki so v Knjižnici Kočevje postali:

Po mnenju strokovne žirije so se v finale uvrstili Milan Novak, Enja Podboj, Vesna Šare in Helena Zemljič. Po glasovanju občinstva pa sta se v finale uvrstili še Samo Kreutz in Alja Pušic.

Bravo, Vesna, Helena, Milan in Samo, držimo pesti za vas tudi v finalu!

Po drugem polfinalnem večeru so znani že vsi finalisti.

Organizatorji (Klub kulturnih ustvarjalcev KU KU, Maribor in Kreacija s. p., Maribor)  nam sporočajo:

V igri za naslov vitez/vitezinja Pesniškega turnirja 2026 še 12 imen

 

Po dveh polfinalnih turnirjih, ki sta potekala v Knjižni Kočevje in v AKC Nama v Škofji Loki smo dobili 12 pesnikov in pesnic, ki se bodo s svojimi pesmimi 30. maja 2026 v Mariboru potegovali za laskavi naziv vitez/vitezinja poezije in nagrado 1.000 €.

 

Pesniški turnir je ena osrednjih slovenskih pesniških prireditev, na kateri se že 26. leto izbira najboljša neobjavljena slovenska pesem v tekočem letu in podeljuje naziv vitez/vitezinja poezije. Pesniki lahko na njem sodelujejo z eno samo pesmijo, ki ne sme biti daljša od 60 verzov. Na letošnji natečaj je prispelo 151 pesmi, med katerimi je strokovna komisija, v sestavi dr. Irena Novak Popov, dr. David Bedrač in Franci Novak, izbrala 24 najboljših pesmi in s tem 24 pesnikov in pesnic, ki so se na dveh polfinalnih nastopih pomerili za 12 mest v finalu.

 

Na prvem polfinalu v petek, 10. aprila 2026, v Knjižnici Kočevje je s svojimi pesmimi nastopila prva dvanajsterica. V finale so se po mnenju strokovne žirije uvrstili Milan Novak, Enja Podboj, Vesna Šare in Helena Zemljič. Občinstvo, ki tudi izrazi svojem mnenje o poeziji in izbere svoje finaliste pa je v finale izglasovalo Sama Kreutza in Aljo Pušič.

Drugi polfinale je potekal 24. apriila 2026 v sodelovanju s Knjižnico Ivana Tavčarja Škofja Loka v AKC Nama, pesniki in pesnice so v sproščenem vzdušju navdušili s svojimi interpretacijami. Strokovna žirija je razglasila svoje 4 finaliste in ob tem povedala tudi nekaj besed o izboru in vrednotenju poezije. V finale so se s svojimi pesmim uvrstili Anja Grmovšek Drab, Klemen Pisk, Peter Rezman in Štefan Titan. Občinstvo pa je v finale izglasovalo Sanjo Rejc in Barbaro Žvirc.

 

Finalisti Pesniškega turnirja 2026 po abecednem redu so:

 

Anja Grmovšek Drab (Škofljica)

Samo Kreutz (Ljubljana)

Milan Novak (Maribor)

Klemen Pisk  (Tržič)

Enja Podboj (Mirna)

Alja Pušič (Maribor)

Sanja Rejc (Spodnja Idrija)

Peter Rezman (Plešivec)

Vesna Šare (Zreče)

Štefan Titan (Tropovci)

Helen Zemljič (Metlika)

Barbara Žvirc (Prevalje)

 

Finalni turnir bo potekal v okviru Slovenskih dni knjige v Mariboru, in sicer v soboto, 30. maja 2026 ob 19. uri v Sodnem stolpu na mariborskem Lentu, dogodek bosta moderirala Alenka Jovanovski in Nino Flisar. Strokovna žirija bo izbrala najboljšo pesem in avtorju/avtorici podelila naslov viteza/vitezinja poezije, ob tem pa bo izbranec/izbranka prejel še 1.000 €, ročno kovano vrtnico umetnostnega kovača Mihe Krištofa in antologijo svetovne poezije Orfejev spev. Svojega zmagovalca pa bo z glasovanjem izbralo tudi občinstvo. Vsi obiskovalci prireditve bodo prejeli zbornik finalnih pesmi.

Čestitke vsem pesnicam in pesnikom!

Čestitke vsem finalistkam in finalistom Pesniškega turnirja!

Tu pa je še sveža novica današnjega izbora:

Vitez poezije 2026 je postal Klemen Pisk s pesmijo »Napaka v meritvi«, občinstvo pa je prepričala pesem  » tu bit«   Alje Pušič.

 

Klub kulturnih ustvarjalcev in Kreacija s.p. sta v Sodnem stolpu Kulturne četrti Minoriti na Lentu izpeljala finalni dogodek 26. Pesniškega turnirja, izbora najboljše neobjavljene pesmi v slovenskem jeziku v tekočem letu. Letošnje leta je na nagradni natečaj prispelo 151 pesmi. Strokovna žirija je najprej izbrala 24 najboljših in njihovi avtorji so se pomerili na dveh polfinalih za 12 mest v finalu. Polfinala turnirja sta bila aprila v Kočevju in Škofji Loki, na vsakem od njiju je strokovna žirija izbrala po 4 pesmi, dve pa občinstvo z glasovanjem. Letošnji finalisti so bili: Anja Grmovšek Drab, Samo Kreutz, Milan Novak, Klemen Pisk, Enja Podboj, Alja Pušič, Sanja Rejc, Peter Rezman, Vesna Šare, Štefan Titan, Helena Zemljič in Barbara Žvirc. Starostno je bil razpon od 18 do 80 let, kar dokazuje, kako vsegeneracijska je poezija.

 

Na finalu uvodoma vedno nastopi aktualni vitez z zmagovalno pesmijo prejšnjega leta. Ta čast je pripadla Juretu Jakobu, ki je povedal pesem Kriva balada. Nato pa so se zvrstili letošnji finalisti, ki so pred številnim občinstvom nastopili z doživeto interpretacijo svojih pesmi. Po odločitvi žirije v sestavi dr. Irena Novak Popov, dr. David Bedrač in Franci Novak je zmagal vsestranski literarni ustvarjalec Klemen Pisk s pesmijo Napaka v meritvi, prejel je naziv Vitez poezije 2026, ročno kovano vrtnico (izdelek umetnostnega kovača Miha Krištofa), izvod antologije svetovne poezije Orfejev spev in 1.000 € finančne nagrade.

Strokovna žirija je v utemeljitvi izbora Viteza 2026 poudarila »inovativno spajanje lirske in znanstvene govorice«.

 

Svojo mnenje o finalnih pesmih je z glasovanjem izrazilo tudi občinstvo. Najbolj se jih je dotaknila pesem tu bit  Alje Pušič.  Avtorica je prejela nagrado 200 €.

 

Finale, ki je vedno pravi praznik poezije, sta povezovala Alenka Jovanovski, vitezinja Pesniškega turnirja, in Nino Flisar, dolgoletni koordinator. Poezijo je s svojimi šansoni pospremil Jure Ivanušič. Obiskovalci so v dar prejeli zbornik finalnih pesmi, v katerem so tudi kratka interpretativno-opisna besedila članov žirije o vseh 12-ih pesmi.

Organizatorji so nam poslali tudi zmagovalno pesem, obrazložitev njenega izbora ter predstavitev avtorja:

ZMAGOVALNA PESEM PESNIŠKEGA TURNIRJA 2026

Napaka v meritvi

V raziskavi, s katero sem ugotavljal otipljivi čut
svojih rok v zvezi s prevzetimi oblačili iz tujega
prostora, sem uporabil potovanje s torbo,
v katerem sem sodeloval sam. Torba je vsebovala primere
blaga, na podlagi katerih sem sam sebe prosil,
naj presodim, kateri dotik je bolj sprejemljiv v poznejšem,
samoti podobnem položaju. Najbolj sta se mi v spomin
vtisnili obleki z vidno izkazanimi tkaninskimi napetostmi:
prva je bila modro-črna, brez rokavov, s trikotnim
vzorcem, druga bela, z dvema navpičnima črtama.
Prva se je gibala odločno, druga plaho. Približno
petinštirideset odstotkov mojega pogleda je pripadalo
zrelemu zadržku, šestintrideset pa mlajši, hitri želji.
V tej raziskavi sem namreč poleg običajnih podatkov zbiral
tudi podatke o lastni uravnoteženosti, saj sem želel izvedeti,
koliko mojega jaza še pozna osnove zadržanosti,
obenem pa sem skušal ugotoviti, ali ima veščina odpovedi
sploh kak vpliv na izbire mojih rok. Analiza je pokazala,
da ima to veščino le majhen del mene.
V raziskavo vključeni obleki sta bili v tem prostoru
že prej poznani, kar potrjuje tudi njuna prepoznavnost
med tukajšnjim občinstvom in moja lastna odsotnost
nelagodja ob njunem zdajšnjem omenjanju,
kljub temu pa je bila za vsako obleko posebej dopuščena
tudi možnost umika, neudeleženosti in nevtralnega odnosa,
kakor tudi možnost, da se razlika v občutku njunega otipa
ne prepozna ali da se pomen zadovoljstva zavestno presliši.
Na koncu se je izkazalo, da nobena tabela ne more zajeti
trenutka, ko se blago samo od sebe usmeri proti koži, brez
prošnje, brez razloga, brez cilja. Noben odstotek
ne zna izmeriti tiste tišine, ki nastane med roko in tkanino.
V arhivu mojih dotikov ni shranjena zmaga, ampak
zamuda. Spoznanje, da je prepozno biti v tkanini.
Obe obleki še vedno obstajata. Ena v svetlobi.
Druga v spominu. Obe v prostoru, kamor roke ne sežejo
več. Tam blago ni več predmet ali oblika. In jaz nisem
več raziskovalec, temveč napaka v meritvi,
ki se, tako kot znanost, če jo dovolj dolgo obračamo,
v nekem trenutku počasi sleče v pesem.

Klemen Pisk

OBRAZLOŽITEV IZBORA:

Letošnja zmagovalna pesem Napaka v meritvi Klemna Piska ob prvem branju deluje
precej čudno, saj izneveri naše pričakovanje lirske govorice, subtilnega osebnega
izrekanja enkratnega občutenja sebe in sveta v estetsko predelanem jeziku. To
besedilo pa učinkuje s tem, da splet subjektivnih emocij (nostalgijo, obžalovanje,
željo, odpoved) predstavlja v eksaktnem in preciznem znanstvenem diskurzu: ciljno
usmerjeno raziskovanje, zbiranje podatkov, ugotavljanje in merjenje rezultatov,
njihovo tabelarno razvrščanje in možne interpretacije. S tako metodo in besediščem
prvoosebni lirski subjekt ustvarja razdaljo do čustvenih razsežnosti subjektivitete.
Raziskuje namreč taktilno odzivanje svojih rok na blago ženskih oblek iz tujega
prostora, v nadaljevanju tudi prostora onkraj realnosti, »kamor roke ne sežejo več«.
Globinsko vprašanje pri tem je, kateri dotik se lahko ohrani v subjektovem »arhivu
dotikov« in ostane sprejemljiv tudi ko samega blaga, obleke in osebe, ki jo je nosila,
nikjer več ni. Med navajanjem ciljev, pogojev in okoliščin raziskave se ironično
spodmikajo tudi apriorne (moralne) predstave o raziskovalčevih »veščinah« ‒
zadržanosti, odpovedi, uravnoteženosti, nevtralnem odnosu do tistega, kar je zanj
(bilo) estetsko in erotično mamljivo. Priznava namreč, da »ima veščino /odpovedi/ le
majhen del mene.« Bizarna psihološka raziskava se tu poglobi s psihoanalitičnim
uvidom: predmeta želje se je sicer mogoče dotakniti, a se vselej izmakne dokončni
polastitvi. A resnični čar pesmi je v tem, da čutnonazorne prvine z erotičnimi
konotacijami vse bolj razkrajajo analitično prizadevanje. Orodja, ki jih uporablja
znanost, namreč ne zajamejo enkratnega doživetja, erotičnega dotika, ki se zgodi
samodejno, »brez prošnje, brez razloga, brez cilja«. Najbolj duhoviti zaplet prihaja iz
dejstva, da sta subjekt in objekt raziskave ista oseba. Ob tem lahko pomislimo na
vpliv raziskovalca na predmet raziskave ali na pogost literarni motiv razcepljene
osebe na čustveni in racionalni pol, celo na motiv dvojnika. Najbolj samoironično
deluje spoznanje: »nisem več raziskovalec, ampak napaka v meritvi«. Ne smemo
pozabiti, da se meri obvladovanje želje oz. zadržanost in da spomin ni ohranil zmage,
karkoli že zmaga v erotičnem odnosu je, temveč zamujeno izpolnitev. Zaključek
inovativnega spajanja lirske in znanstvene govorice pomenljivo povzame tematski
razvoj pripovedi: znanost se »počasi sleče v pesem« (tudi v rabi tega glagola
namesto npr. se preobrazi je zaznaven humor). Dinamična notranja dvojnost in
nepričakovan razvoj bralca na koncu vračata k začetku besedila. Tedaj opazi prikrito
skepso do dominantnega racionalizma in objektivizma, nezaupanje v znanstvene
metode, razvrednotenje moralnih in etičnih idealov. Pesem morda nakazuje tudi
manipuliranje in nadzorovanje želje po užitku v dobi ekstaze potrošništva, ko so živa
erotična bitja spremenjena v »primere blaga« in objekte racionalne samoanalize,
čustvene razsežnosti pa reducirane v bolj ali manj prijetne čutne zaznave. Čeprav
simulira eksaktno govorico to kompleksno besedilo učinkuje tako kot lirika: bolj kot to,
kaj predstavlja, nas intrigira s tem, kako je izrečeno.

O AVTORJU:

Klemen Pisk je slovenski pesnik, pisatelj, prevajalec in glasbenik. Na literarno prizorišče je
stopil konec devetdesetih let s pesniško zbirko Labas vakaras (1998), sledili sta Visoko in
nagubano prapočelo (2000) in Mojster v spovednici (2002). Njegov izbor poezije je izšel tudi
na Poljskem in Slovaškem. Poleg pesništva se ukvarja tudi s prozo, literarno kritiko, pisanjem
radijskih iger in esejistiko. Leta 2021 je izšel njegov roman Mamutova oporoka, ki je bil izbran
za predstavitev na Festivalu romanesknih prvencev v Kielu (2022) in bo letos izšel v Litvi in
na Poljskem. Živel je na Poljskem, Litvi in Češkem, zdaj pa ustvarja in živi v Brežicah. Kot
prevajalec iz litovščine je leta 2021 prejel nagrado sv. Hieronima, ki jo podeljujeta litovsko
Ministrstvo za kulturo in Društvo literarnih prevajalcev. Leta 2024 je za svoje prevode finske
in litovske poezije dobil nagrado Lirikonov zlát.

Prireditev podpirata Javna agencija za knjigo in Mestna občina Maribor ter dolgoletni mecen, ki želi
ostati anonimen, partnerji finalne prireditve pa so bili Lutkovno gledališče Maribor, Kulturna četrt
minoriti in Mladinski kulturni center Maribor.