
Pogleda sta se jima srečala -
brez gesla -
v milijoninki sekunde,
ju je stresel električni impulz.
In že se je med mizami in pod nogami,
vrtinčil val toplote,
ki jima je omehčal kolena
in osladil peno kapučina.
On – z rameni iz brušenega jekla,
komaj zaznavno dvigne roko,
nagne glavo -
preverja kaj se mu dogaja.
Ona – z očmi, modrimi kot morje
se rahlo primakne -
sramežljivo, a ljubko.
z utripajočim nasmehom,
radovedno preizkuša protokol.
Slučajen dotik v tihi statiki prostora.
Prsti se srečajo,
in oba za hip zamrzneta,
»Oprosti,« reče on, malo preglasno.
»Vse je v redu,« reče ona, premehko.
Algoritmi se zmedejo,
srčni moduli vztrepetajo,
nad skodelicama izmenjata nasmeh,
ki ga ni nihče programiral.
Jedro se rahlo pregreje
procesorji upočasnijo,
z neskončno željo -
spoznati neznano.
Zunaj je začelo deževati -
v njima so deževali narazumni podatki.
V tistem kratkem zamiku med ukazom in izvršitvijo
se je zgodilo nekaj nevarnega:
nekaj lepega.
Potem je sistem zahteval nadaljevanje.
Naloge so se znova naložile.
Vstala sta, vljudna, natančna -
kot robota.
A v notranjem logu,
je ostal zapis:
čeprav nisva človeka,
sva se za hip
zaljubila.
Juj, kako pogreje.
Ne samo kava, pač pa pogled, notranji procesor, njuna povezava.
Zelo vsec.
Res zanimivo. Zelo dobro.
Lp, B.
Ajdovakaša in Bojan -
hvala vama za branje in komentarja, ki sta me razveselila.
Lep dan vama želim!
Marija
Zanimivo in napisano tako ... doživeto.
:)
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: triglav
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!