Monolog času

Greš naprej brez vprašanj
Jaz pa ostajam tu
Med udarci tvojih ur
Vzel si dneve
Pobral si noči
Nje se nisi dotaknil

 

Rane si zacelil
Tako kot znaš ti
Počasi z vso bolečino
Koža se je naučila miru
Pod njo
Živi njen pečat

 

Rekel si mi naj grem
In sem šel
Korak za korakom
Kot da bo prihodnost tu
A vsak korak
Jo nosi s sabo

 

Ni spomin
Ne laživa si oba
Ona ne zbledi
Ona je tišina
Ko vse ostalo mineva

 

Bila sva na vrhu neba
Na Olimpu
Kjer ne vladajo bogovi
Ampak tisto kar ne zbledi
Tam stoji
Večna
Nedotaknjena z letnicami

 

Besede o njej se ne starajo
Zbirajo se
Na koncu zavesti
Tam kjer ne govorim več
Samo gledam

 

In vem
Da nekoč prideš pome
Po mene starejšega
Beseda bo še vedno ista

 

Ti vzameš vse
Samo večnosti ne
In tam bo ostala
Ona

Matej_Krusic

tolminka

Poslano:
28. 01. 2026 ob 05:52

Zelo lepa.

Lp Tolminka

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
02. 02. 2026 ob 10:08

Čas ni močnejši od ljubezni, zvestobe in predanosti. Močna. 

LP, Lidija

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Matej_Krusic
Napisal/a: Matej_Krusic

Pesmi

  • 27. 01. 2026 ob 13:11
  • Prebrano 173 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 110

Zastavica

Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!