a capella
ženski glasovi
potegnejo
v nemirno reko

valovi
postajajo rdeči
postajajo žejni
kot oči tistih
ki jim jutri ne prinese
olajšanja
kot njihove roke
izbrazdane od praznine
kot udarci
ki padajo in padajo
tudi takrat
ko jih ni več

ne vem
kdaj so glasovi zarasli v tišino
uležem se
a kar plešem naprej
z gibkim telesom
ki ga nikoli nisem imela

mokro vročo sled
lovim z jezikom
ki postaja slan

nada pecavar