Na tisti stari poti

spet sem se znašla,

zdaj skozi gozd se vije,

do laza našega ...

Vse se zdi drugače,

kot nekdaj je bilo,

ko na travnike hodili

grabit' smo seno.

Vaščani vsepovsod

so delali na njivah,

prijetno je bilo,

po teh domačih grivah.

Takrat naglavne rute,

ženice so nosile,

od daleč si jih slišal,

kako so se menile.

Fantje in možje

so zavihali rokave,

pod kmečkimi klobuki,

bile so brihtne glave.

Otroci trdoživi

so tekali, se igrali, 

večji so starejšim

že pridno pomagali.

Na ramenih koši,

v rokáh košare,

ob senikih pa priročne

so karjete stale ...

Prizori iz mladosti

se vrstijo pred očmi,

ko tja do laza pridem,

kjer travnika več ni.

tolminka