Začetek nečesa velikega
Rdeča nit je ovila like in dogodke,
jih obdržala sredi viharja zamisli.
Vzhajale so že četrtič,
čeprav pravijo,
da je v tretje to to.
A, če trojko presežeš,
je ravno to lahko začetek nečesa velikega.
Pokrijem se s prešito odejo in se trudim premišljevati.
Misli mi tega ne dopuščajo.
Monitor še sveti v temi.
Vsi oni so živi; osebe, dogajanja.
Vidim jih, dokler ne zatisnem oči.
Naslednji dan se zastrmim.
Preplah. Nejevera.
To je začetek nečesa velikega.
(Začutim pospešen utrip.)
všeč mi je kar si napisala.
odkar sem v ironiji pa vseeno čutim nostalgijo po čisti poeziji. emily je menda zapisala da zgodba uničuje jezik (lahko sem kompletno pobrkal).
poeziji, ki je nikdar nisem bil zmožen.
kar zadeva pisanje. zakaj potem bluzim? občutek imam, da se učim.
lepo si opisala to mrzlico.
lep pozdrav.
aja, pa idejo imam, da je življenje pesem in pesem življenje. in potem pride tista fraza, da je življenje najbolj boleča in najlepša zgodba.
lp
Enkrat sem dejala, da je jezik svetlobe jezik zamika besed. Tam so vse možnosti in tam vse nastaja, dokler ne pride do ubeseditve. To so ideje, ki se prepletajo, preden se ustvarijo.
Pišem novo prozno delo, zato mi poezija trenutno ne gre od rok. In to delo me je osuplo, ker se zavedam njegovih razsežnosti, predvsem presega neko navidezno mejo, ki se je z leti ustvarila. Ne vem, kako lahko obnemiš nad samim seboj, a v tem primeru sem. Čutim zadovoljstvo, vznemirjenje, celo strah.
A tako je življenje, v prozi ali rimah gremo z njim dalje.
Lep pozdrav obema!
Tina
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tina Pegan
- 25. 01. 2026 ob 21:18
- Prebrano 140 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 19.85