Z ledenika bom odkrhnil sanje
povzpel se bom v vrhove smrek,
od tam bom videl ribnik, parke, zelenice.

Spoznavam, da raj le v glavah
starih blaznežev obstaja,
posmehu samorogov se tih predajam.

Poti utiram v sveže zgažen sneg,
labode iščem na zamrznjeni poljani,
želim toplote in objema svoje mame.

V srcu me stiskajo kristali mraza,
čas lomi se, pod njim, kot tanek led,
brenči, kot nekaj, kar ne upam imenovati.

Dim iz dimnikov izriše tuje hiše,
okna svetijo kot obljube drugih,
jaz štejem le korake in pozabljene obljube.

Ko se noč sesede na ramena smrek,
postanem manjši od lastne sence
in sanje znova zmrznejo,
še preden bi me v svojo čarovnijo vzele.

Tomaž Jevšenak