V mesečini tke se prah,

veter šepeta starodavni strah.

Med sencami stopa moj korak,

k sebi me kliče tišine globok mrak 

Stopam po poti, kjer čas le stoji,

kjer ni ne začetka ne konca sledi.

Odmevi preteklosti, šepet brez imen,

v krošnjah večnosti ziblje se sen. 

Govorijo mi zvezde, v zlatem prahu,

da vse, kar iščem, se skriva v zraku.

Da jaz sem le plamen, ki v temi gori,

iskra brezmejna osamljenih dni. 

A kdo sem, če ne sanjač brez meja,

ki lovi odseve pozabljenega sna.

Mogoče le dih med senco in bojem

val v oceanu pomešan z znojem. 

Vsevedni Jaz, če slišiš moj glas,

odkrij mi skrivnost, naredi korak.

Morda sem svetloba, ki v noči ne spi,

morda pa le senca, ki v sanjah živi.

Matjaz Maucec