Pradavna romanca
Smrt je spoznala življenje,
ko je njegov brat
čas praznoval
svoje rojstvo
in se vanj zaljubila.
Od takrat
mu iz teme,
v dar pošilja
živa bitja.
Ta jim strga nedolžnost
kot otrok ovitek
božičnega presenečenja.
Z njimi se igra,
jim zlomi roko,
zvije gleženj,
razbije lobanjo
in nekajkrat duha.
Bitja pa mu govorijo,
kako lepo in dragoceno je,
smrt pa grozna
in strašljiva.
Življenju je to stopilo v glavo
in ko se z bratom naveličata
obrabljenih in razcufanih igračk,
jih v zavrnitev
vrne smrti nazaj.
Slednja jih kot
božične okraske
v škatlico,
simbolično položi
v živo zemljo.
Niste krivi vi,
dragi moji.
Tudi mir in ljubezen
kdaj ubijata.
Času že
poganjajo
prve dlake,
ona pa patetično
še kar vztraja,
zato obupano razmišlja,
da bi položila
svojo koso.
Ampak ko
bo življenje
pokvarilo moj mehanizem
in me inženirji v belih
uniformah ne bodo znali
popraviti,
jo bom spodbujal
k potrpljenju.
Ti še svetiš,
s tabo pa ima
realno upanje,
da končno omehča
razvajeno neuslišanost.
Na črtovju nekakšne korozivne troedinosti ...? Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Črni Kos
- 23. 01. 2026 ob 08:59
- Prebrano 327 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 60.73