privid iglastih sosledij
sredi obraza nos
v glavi veseljaka
hiša mrtvaka
prst koščene dlani
ob prazen zid
raztrga, rani v temi
prisloni svinčeni mož svojo koso
steza roke
seka noge
trga jetra
spleta laži
prežvekuje skozi lino
krotko telo na vozu
iz krvavih rjuh besede
kaj je moj kruh
in kaj je žarni čas
ko skrivam peka v omari
hleb se po poti kotali
lune se boji, praprot šepeta, preži
makov cvet odpira deklico iz ajde
med stolpi hiš hiti
se na kotalkah zavrti
lepa kot kosmata reka
prijetna, da se vanjo zrine opičnjak
mlada, zasejana trava, poteptana
zvezda, ki ga prepozna
popravlja pas
poljubi noht z neba

sheeba