1 LUTERAN



Le k meni, k meni, zjokani ožetki,
V možgane, v prste, v hrbet in med bedra
Mi skrijte svoja ohlajena jedra,
Zasramovani pesniški povzetki.

Na prste ene roke danes redki
Še vaše svetle iščejo brlivke;
Ostali vas imajo za dvoživke –
Ne riba niste ne galeb, sonetki!

Očitajo vam, da ste ponaredki
Minulosti, če spet se porodite;
In tistim izmed vas, ki ste že dedki,
Sodobni mojstri berejo levite,

Da duh umetnika držite v kletki
In retrogradno miselnost gojite,
Ko vendar je vaš čas že zdavnaj mimo!

Medtem pa pesnik k pesmi se usede
In dopusti, da ga sonet zavede
V ta strašni greh med stopico in rimo.




2 SPOVED


»V imenu …« »Oče, prosim, preskočite!
Brez ceremonij. Kar na spoved greva!«
»Pst, duša, tiše, v cerkvi kar odmeva.
Si velik grešnik?« »Oče, presodíte!

Če Dioniz izgnan bi bil iz raja …«
»To ni naš bog in tak v raj sploh ne more!«
»Ne naložite mi takoj pokore,
Naj izpovem, zakaj se vest mi maja.

Proč Dioniza. Če sonet je, skratka,
Če treba je, brez glasbe in brez vina,
Ne more biti dušna razsvetlina?«
»To muči te? Ta spoved bo pa kratka!«

»Ali – grešil sem, oče. Z dvema hkrati!«
»S katerima?« »No, s stopico pa z rimo …
Izgona moram pač pričakovati …«

(»Spet luteran! Bo kdaj norija mimo?«)
»Kako, o, sveti oče?« »Nič se bati,
Saj tega níhče ne bo hotel brati.«




3 KRIŽANJE


Zganite se zdaj vsi, ki kaj veljate!
Budim te, ljudstvo slepo, zazibáno,
V lažnivost rimanja zaverovano!
(Kako? Ja, valjda, vsi, pa i ti, brate!)

Le pot pod noge, kaj bi govorili.
A kam? Naravnost, dragci, na Golgoto,
Kjer šteli v čast si bomo, ne v sramoto,
Da ju obe na križ bomo pribili!

A koga? Džizs! Stopico in rimo!
Kaj? Prosim vas! Ma, kakšna poezija!
Kot da trop mačk v ušesih mi zavija!
Nevzdržno! Toda kaj se zdaj mudimo?

Smo dali jima še prelahke križe?
Poglej te bebce! Tam na vrhu gore
Poslušajo negibno babe nore.

Nikar naprej! Ne hôdite jim bliže!
Kdor enkrat res zasliši njune viže,
Nikdar več ubežati jim ne more.




+ ZADUŠNICA


Zasramovani pesniški povzetki,
Ki v kletki duh umetnika držite
In retrogradno miselnost gojite –
Ne riba niste ne galeb, sonetki!

Kaj? Prosim vas! Ma, kakšna poezija!
Budim te, ljudstvo slepo, zazibáno,
V lažnivost rimanja zaverovano!
Kot da trop mačk v ušesih mi zavija!

Medtem pa pesnik k pesmi se usede
In dopusti, da ga sonet zavede
V ta strašni greh med stopico in rimo.

Nevzdržno! Toda kaj se zdaj mudimo? -
»Kako, o, sveti oče?« - Nič se bati,
Saj tega níhče ne bo hotel brati.

Aleksandra Kocmut - Kerstin