20260115
mala smrt
tik pred velikim pokom
se lotim upočasnjevanja -
sedaj se namreč nikamor več ne mudi,
sploh se z ničemer ne mudi.
počasi, po kamelje,
žvečim kos toplega kruha,
namočen v oljčno olje
in sirski zatar.
largo vdihavam tvoj vonj,
zadržujem tvoj voljni jezik,
tvoj čvrsti ud
v svojih ustih,
kot da z zobmi
počasi lupim čebulo -
vse težje zadržujem
solzenje.
obredno čuječe -
z vsemi čuti na skrajni preži,
molto sostenuto
pestujem utrip
za tvojimi rebri,
v objemu mnogo dlje,
kot se spodobi
ob snidenju
ali ob slovesu
sredi ulice.
zavijam z glasovi neslutenimi,
da bi uročila minevanje,
a bobnanje srca
ne ukroti vetrovja,
topot stopal
ne zadrži dežja,
drsenje dlani
po potni, naježeni koži
izzveni
v neopredeljeni
larghissimo.
V tej počasnosti si zelo prepričljivo napisala hudo čutno pesem.
Čestitke!
Skrite nevihte!
Predlagam le popravek verza, ki je za to pesem preveč arhaičen:
zavijam z glasovi neslutenimi glasovi,
Milan Ž. - Jošt Š
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: fionapanmor
- 22. 01. 2026 ob 10:46
- Prebrano 231 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 35