Večno isti čas
Zdaj mi je žal,
naj dotaknem ti prsi,
naj izdajo me prsti,
ker imel sem te rad.
Vonj prva trave,
pot do pozabe,
kakor veter naslade,
ki biča spomine,
sva šla svojo pot.
Ti kot levinja
jaz kakor lovec,
ki je zlomil
puščico in lok.
Skrij se v pramen
svojih prvih sivih las
in povej, da je za naju
večno isti čas.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Karel
- 22. 01. 2026 ob 09:40
- Prebrano 140 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 32.6
