Trenutek, ko sonce zaide
in se vse barve odpravijo spat.
Takrat v sencah zadnje svetlobe
s strahom opazujemo gozdne privide.

Teme se bojimo,
ker nam je vsebina neznana.
Takrat vsaka, nam znana, barva izgine
in v čudnih glasovih
nam strah stisne srce.

V tišini noči
nam znana okolica trdno zaspi.

Vlažna nočna megla se priplazi,
tihe sence dreves objame,
listje pritajeno šumi.
Čutimo dih nečesa,
kar nas malo skrbi.

V vlažnem hladu meglic
se barve razblinijo,
nam znane oblike
se raztopijo v nič
in strah v našem srcu
dobi prostor,
da se okrepi.

Tomaž Jevšenak