Moja prijateljica
je recept, ki ga še nihče ni predpisal.
Mala lekarna na robu mesta,
je vedno polna ljudi.
Vaške hiše jo poznajo po korakih,
okna, ki jo čakajo, kot svež zrak.
Ko pride ne prinese samo zdravil:
je kapljica za vse težave,
je sol za vse rane,
je igla, ki krpa nevidno,
ohladi vroča čela,
umiri bolečino.
Besed vseeno mi je, ne pozna.
Noč preživi z vaščanom, ki počasi odhaja
in z istimi rokami drži tiste, ki ostanejo.
Včasih se vprašam:
kako veliko mora biti srce,
da vanj spraviš toliko drugih.
Nikoli ne vzame plačila,
ker ve, da bi se s tem nekaj izgubilo.
Vzame le tisto, kar se samo rodi:
olajšanje,
hvaležen pogled,
dih
in nasmeh.
Ko odide, se prostor ne zapre.
Ostane odprt.
Kot da je svet za hip verjel,
da je človek lahko dober brez razloga.
Tišina polna miline.
Enkrat sem ostala v njej dlje kot običajno,
vse dokler nisem napisala pesmi
za prijateljico,
za Polono.
dobro jutro, Branka
odločno si želimo tak svet odličnosti
ki čakajo, pa potem po tem,
Jutro, Rajko.
Poznati ljudi, kot je Polona, je poseben privilegij.
Zdi se, da zaradi takih ljudi ta svet še stoji.
Lepo, da si se ustavil, hvala ti.
Zelo ganljiva.
Ne vem, ali je dandanes sploh še
v navadi, da se kdo razdaja za uteho, razumevanje
in kar je takih plemenitih dejanj.
Velik objem, Marija
ljudje, ki navdihujejo, kot ta krasna pesem!
Marija, hvala za komentar in objem.
finapamor, tudi tebi hvala, da si nama prisluhnila.
Zelo pomembno je, da taki sočutni in dobri ljudje obstajajo.
Kamena strela, z njimi je lažje hoditi.
Lepo bodi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
- 22. 01. 2026 ob 07:46
- Prebrano 181 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 83.8