Nam je v Titejevi gardi poveljeval general Silvo Turk,
"počasni pozdrav" smo glancali do nezavesti, no, ko sem nekoč pozneje

bil vpoklican za tri dni na neke vojaške vaje, smo iz kasarne tovorili granate,

jih prepeljavali v nek gozd, tam zlagali, da jih bo videl nek general...

preden sem odšel na to smešno zborovanje sem si doma zrolal ene 20 jointov,

ki sem jih mirno kadil tiste tri dni, bilo je kot da sem tam v sanjah....

jaz sem takrat začel z vinom.

 če se spomniš je dobri švejk na zadatku pil vse in edini ni fasal kolere. avtor, pa je, ko je prestopil na drugo stran in spoznal ruske politkomisarje, pričel dvomiti v vse. svojo zgodbo je zaključi s čudovitim praškim pivom in je na koncu bil vodeničen kot cepelin hindenburg.

obstaja čudovita fotka.

zlati stari časi.

lp

dobro opiše tudi srbe na položajih ...jebem ti život, jebem ti m..., jebem ti sunce ...

Moj tata je bil podpolkovnik, jaz pa problematičen sin, ki je hotel imeti lase kot Bitli,

on je pa ven padu, češ, jaz sem se boril proti četnikom, ti bi pa nosil dolge lase in je bil kratek stik...

menda je neki klic, pa ne samo rokerski, ko te stari ne morejo skontrolirat, če še tako hočejo. ko se enkrat prelije kri, pa skoraj ni več popravila v glavi. jaz tu, ti tam. in sobivanje postane skoraj nemogoče.

ampak, ko gledam ameriške kanale, zdaj pa že pri nas, včasih kompletno ne razumem takoimenovane hejterje.

pozdrav.

mogoče je problem isti, oče sin.

Kako sta mi obudila spomine, prav enake stvari so se dogajale meni. "Glancanje" hodnika, da si v njem skoraj videl svojo zrcalno sliko, za generala, ki ga nikoli ni bilo, pa potem dolgi lasje in spori z očetom, ...

pozdrav, Bojan.