Na nebu zvezd premnogo,
zapisanost lepoti je usoda,
potrebna mi je njih lesket – bližina,
z neba nas gleda Luna potrpežljiva.

Sto let bi čakal na zvok sonetov sreče,
glas boginje bolj kot njen dotik me gane,
brez nje gorim v želji po ljubezni,
leskečejo v očeh se žalostni kristali.

A zdaj vem: kar čakam, ni izguba,
je le tiha pot, ki pred svetom me varuje;
če ljubezen me nikoli ne objame,
naj vsaj v miru v meni biva.

Naj noč uči me živeti brez zahteve,
da svetloba mi zadošča, četudi daleč je v vesolju.

Tomaž Jevšenak