Svojo žalost sem potegnila iz prsi

in jo zavila v pisano mamino ruto.

Zdaj sama v temi, izjokana in slepa čaka,

da se ji pridruži še kdo iz moje družine.

Premišljujem, koga naj pošljem k njej,

koga lahko pogrešam, da mi ne bo ostala samo samota.

Njej ne morem govoriti o temačnosti svojih misli in hotenj.

Takrat se iz kota velike omare, kjer že leta visijo obleke,

ki so pozabile, kakšno je človeško telo,

slabotno oglasi pričakovanje.

Pričakovanje lahko dela družbo žalosti,

da bosta skladen duet v pesmi o razočaranju.   

elenamaja