Ne vem če veš...
Morda pa veš,
da prav vsak dan
sem z mano greš.

Ko tukaj hodim
in sama blodim,
te v srcu nosim,
Nebesa prosim:

Naj nekega dne
še tvoje srce
začuti kot moje.
Naj z mano zapoje.

Zvečer, ob zvonjenju,
o tem hrepenenju.
Gospodu povem.
Ker tebi ne smem.

In zdaj naj Gospod,
pokaže to pot.
On vodi srce,
zato naj pove:

Bom sama, na veke
ali šel boš do reke,
na ta mili kraj,
še z mano ti kdaj?

Naj reče Gospod,
če ena je pot
ali sta dve?
On naj pove!

Potem bo tako,
kot rekel mi bo.
In naj se zgodi,
kot On si želi. 

Katarina Ambrož