Globoko vdihnem.

Zopet si tu.

Zopet začutim toplino tvojih barv

in

megleno vlago tvojega jutra.

Globoko vdihnem.

Ponovno objamem

pisano paleto šumečih listov pod nogami

in

opazujem vesele vetrov vrtince,

ki so se ujeli v kotu pozabljene stavbe.

Komaj dočakam,

da ljubeče poberem

ta in oni sadež z Zemlje,

ki hrepeni po počitku

in

poslavljam se

od zadnjih bilk trave, ki,

se mi zdi,

v tvojem času zeleni še bolj,

kot takrat, med trobenticami.

In sončni žarki,

vse krajši in slajši,

kot dotik rubinov

božajo kotičke domov in travnikov.

Kako rada vdihnem Tvoj čas,

jesen!

Matejkaa