Sem videla se padla kot jesensko
gnijoče listje, ki ga grize slana,
pečat, krik, v sajah razžarjena rana.
Osmisel česa sem? Le bit s semensko

slo in tekočino, ki izgubi sijaj,
ki jo zbledelo sonce le ohlaja,
ki se še v lastnih verzih čuti graja
in izginja dan za dnem v grozi kot lišaj.

Je valček nem, svoboda osvobaja.
Klavirske tipke blazneža krotijo,
živijo, hranijo melanholijo.

Narava le molči. Zakaj tišina?
Iz dvorane plesne rdeč bršljan se vije,
kar tinta ne, ideologija skrije.

Nemo