spomnim se nekoč kako sem brezbrižno božala zmaje

kako so predli v spanju

kako se mi je bleščanje njihovih lusk kopičilo za nohti

spominjam se nekoč ko sem nabirala marjetice

ko sem sušila pelin

ko sem kurila žajbelj in rman

spominjam se nekoč

ko se nisem spominjala

ko sem le nabirala, božala

spominjam se neskončne miline

spominjam se čistosti duše

spominjam se kamnov na sončni obali

ki so danes obliti z nafto

in svet je zavedno siv

spominjam se vračanja v deželo

brez imena in oblike

kremne sanje po karameli in medu

čeprav ju sploh ne maram

spominjam se ko je vse cvetelo

še vedno lahko zgrabim občutek za vrat da mi ne uide

a ga pomotoma zadušim

z vso težo nevihte

iz por mi pronicajo bleščice

iz kosti mi seva svinec

krvave solze oznanijo čas za vrnitev na travnike posute s cvetjem

ecnessence