Tu na obrobju,

v teh krajih ob Soči,

na skrajnem zahodu,

kjer gorovje nas loči,

smo bogu za hrbtom

po vseh grapah živeli,

preprosti in skromni, 

drug drugega imeli.

Po vijugastih cestah,

skozi ostre ovinke,

ki do nas so vodile,

do Soče, Tolminke,

od drugod so ljudje

se s težavo prebili

in mnogi neradi,

sem k nam se vozili.

V nekdanji državi

so za 'vse' se trudili,

le na kmečke ljudi

marsikdaj pozabili.

"Za srajce lublanske

in može na oblasti,

smo zadnji na vrsti,"

se jezil je naš tati ...

Z napredkom odprle

so poti se do nas,

kar bilo je izginja,

zdaj drugačen je čas.

Tu na obrobju

nič več nismo sami,

zdaj že ves svet je

tukaj, med nami.

tolminka