Ni
Duši me zvok z ulice,
vsak dan mi znova ruši,
ne verjamem v pravljice,
ki govori jih – duši.
Ni tihe sape zime,
ni svetlih majskih dni,
nihče ne čuti solze,
ki po licu se spusti.
Splezam na najvišjo goro,
umikam se pogledu,
vsi porušeni mostovi,
mrko čakajo na zoro,
znova sem na begu.
Je stisk dveh rok obljuba?
Spi, spi temna noč - puščava,
kjer izgubi se vsak,
in želje – te so daleč,
zasenčen je obraz,
takrat morda kdo pomisli name,
nekje daleč, daleč,
kjer je mraz,
kjer ni ptic,
ni mest sivine,
kjer vse – kar obstaja,
izgine,
kjer ni rož,
ni radosti,
ni bolečine.
Ravno včeraj sem razmišljala, ko sem dobila en lep komentar na mojo zgodbo, kako ljudje vidimo nekoga, ki je v stiski, pa se raje obrnemo stran, ker je tako lažje. Medtem, ko bi že en stisk roke ali pa objem pomenil veliko.
p.s.: tako sem si jaz interpetirala tvojo pesem
Lp, Nina
Nina, res je tako, kot si napisala.
Iskrena hvala za tvoj komentar:)
Lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Anabea
- 19. 01. 2026 ob 10:11
- Prebrano 136 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 14.92