
Prvošolka,
zavita v rožnato pisan telovnik,
neke januarske sobote,
sname kapo in reče:
pridi, pojdiva po tej poti.
Majhna roka
me vodi po vasi,
čez most,
mimo besnega psa.
Na sredi še rjavega travnika,
prvi citronast metulj.
Očarano steče pred njim.
Z iglic dreves splašeno
zbeži nekaj ptic.
V dlani drži šopek iz maha,
drobnih cvetlic.
Že dolgo nisva bili ob morju,
reče, ko vdihne
nekaj smolnega zraka.
Potem mi razlaga o šoli,
kako težke so črke,
in da mora
pojesti mineštro do konca.
Včasih jo Mark porine s tobogana.
Lepo je, a vsega se malo boji.
Mama, se spomniš na Majo iz vrtca?
Veš, nihče je ne mara.
Ampak zdaj se ji reče drugače.
Kako?
Čisto preprosto, odvrne.
Meni je zelo Dragocena,
in zato ji je zdaj
tako tudi ime.
Neke januarske sobote,
tako spričo
ganljive otroške izjave,
metuljev in kape v žepu,
sredi travnika,
okrog dvanajstih,
nastane nova pomlad.
Ajdovakasa, res nam otroci včasih spremenijo letni čas na boljšega ... pazi: če je nekaj na, potem gre, pade ... s / z, če pa je v, pa iz ... lp, Ana
Nekaj napak pa še je ...:
...
Iz iglic dreves splašeno / Z iglic
zbeži nekaj ptic.
...
Včasih jo Mark porine iz tobogana. / s tobogana
...
Mama, se spomniš na Majo z vrtca? /iz vrtca
...
Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!


Napisal/a: Ajdovakasa
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!