Navaden dan,

še soncu se ni dalo vstati.

Sreča je že zdavnaj

zaprla svoja vrata.

Plavajoče misli,

na licu že posušena solza,

treseča dlan objema odejo.

Žalost postaja navada.

Vsi dnevi — enako turobni.

Želje — konstantno prezrte,

sreča — na drugi strani ulice.

Vidim jo, a gre mimo.

Sploh me ne pogleda.

Večna prezrtost boli.

Upanje usiha.

Pozitivne misli se zdijo čezoceanske.

V osnovi srečna,

globoko — nesrečna.

Nekoč, nekje, nekdaj,

bo drugače,

ko bom sam svoj šef,

svojega življenja,

ko mi ne bo treba

nenehno govoriti

in za tvojo ljubezen prositi.

Anonimna