Meta-epistemologija si zaveže oči z nitjo dokazov,
in se vpraša: kdo meri merilo?
Meta-ontologija pa prime prst sveta
in ga obrne proti sebi: kaj sploh je prst, in kaj je “je”?

Med njima teče tanka reka drugega reda,
ne voda, temveč vprašanje o vodi,
ne kamen, temveč pravilo,
po katerem kamen postane “kamen”.

Če je njuna razlika epistemološka,
je kot megla v laboratoriju:
predmeti so isti,
a luči so različno umerjene,
in kar se zdi “bit”,
je morda le “videti”.

Če je njuna razlika ontološka,
je kot razpoka v tleh:
ne gre za jezik,
temveč za število tal,
za to, ali je pod nogo
polje, delci, mreža,
ali pa samo trditev,
da nekaj nosi težo.

Če je njuna razlika pragmatična,
je kot izbira orodja:
ne sprašuje, kaj obstaja,
temveč kaj deluje,
kateri ključ odpre vrata,
kateri stavek skrajša pot,
katera metafora
ne zlomi prstov resnici.

In potem — v tišini —
se oba pojma skloni nad rob:
meta-epistemologija posluša,
kako argument diha;
meta-ontologija gleda,
kako tišina “je”.

Nad reko ni mostu,
le navada prehajanja:
včasih z dokazom,
včasih z bitjo,
včasih s koristjo.

In prav tam,
kjer se razlika odloči, kaj bo —
epistemološka, ontološka ali pragmatična —
se rodi tretja senca:
vprašanje,
ali je odločitev sama
že odgovor
ali le nova oblika poti.

Dejan Živko