za vsem tem neskončnim pretakanjem vsega, ki je brez substance, brez subjekta, je neki jaz, ki si upa trditi, jaz sem. pa tudi ta se spreminja. če ga hočeš najti, je res, kot da bi lovil metulje. in človeški um je tako prepojen z barvami neke kulture. kaj je tisto jaz, tisti človek, za katerega bi rekel, da je lastnost vsakega človeka. 

tako ostro, kot je to vprašanje postavil kocbek v strahu in pogumu, kjer se partizani odločajo o likvidaciji mladega dekleta, ker je kolaborantka, ne vem, če je kdo. (upam, da imam vse še prav v spominu). 

to se gotovo ne da spraviti v definicijo zoon politikon, če si eksistenčno prisoten.

kaj potem, zimzelena breza ...

a kljub vsemu čutečim ...

čestitke!

lp, m

in seveda hvala.

Naj škrlatna zelenost nikdar ne pomodri!

Čudovita pesem!

LpL